Zakaj imeti psa?

Našo Gino smo dobili, ko je bila stara 8 tednov. Bila je majhen kuža in na začetku … Z Matjažem sva sprva mislila, da nama bo pobruhala avto, ko je na široko odprla usta in zazehala od utrujenosti, kot se za dojenčka ob večernih urah spodobi. Kar nekaj dni sem popolnoma izgubljala živce ob vsem lulanju, ki je vedno znova preplavilo stanovanje. Ko smo se vsi trije odpravili na sprehod, včasih ni hotela hoditi. Z Matjažem sva se spraševala, ali naju izsiljuje, potem pa sva ugotovila, da je preprosto utrujena! Meni pa se je v prvem tednu zgodilo celo to, da sem pozabila nanjo, ko sem se zaklepetala s sosedi.

Kakorkoli … prvič sem se zavedala, koliko mi pomeni, ko ji je morala veterinarka šivati ustnico zaradi ugriza drugega, večjega psa. Veterinarka je rekla, da glede na starost obstaja realna možnost, da pod narkozo za vedno zaspi. Takrat sem prvič zaznala tisti občutek, ko se ti dobesedno para srce in si čisto nemočen. Ampak … konec dober – vse dobro!

Kmalu so ji po nogah pognale pisane dlake, nama pa je postajalo vse bolj jasno, da najino življenje skupaj z njo dobiva na tisoče barv in še zdaleč ni črno-belo, kot bi se komu zdelo. Naša Gina je iz dneva v dan pridno rastla. Ugotovila sva, da to ne bo majhen kuža, kot sva pričakovala in upala glede na velikost takratnega najemniškega stanovanja.

Prišel je čas učenja in branja skoraj vsega o psih … tako kot se za vsakega starša spodobi. Neprecenljiva izkušnja pri 19 letih – ljubezni in sreče na eni strani ter strahu in odgovornosti na drugi. Naša majhna družinica je bila vse bolj povezana, spomini so postajali vse lepši! Nikoli ne bom pozabila njenih plahutajočih ušes, ko je na poti na morje zrla v daljavo skozi odprto okno starega Roverja.

Ko je bila stara 5 let, se je malce bolj umirila. Postala je najin zvesti kuža, ki se ni več oddaljeval, tudi če so pri sosedu na vso moč dišali čevapčiči. In ob rob temu, kar pravijo, da psu »manjka« samo to, da ne govori: Gina je znala povedati! Ko sem se enkrat brez realnega razloga nekaj ur jezila na Matjaža, je naposled skočila na posteljo in se mi usedla na glavo. Nekaj, kar se bi lahko slabo končalo, sem zaključila z glasnim smehom in dognanjem, da je bilo dovolj!

Gina je v svet pospremila najina dva dojenčka, ju skrbno čuvala in spala ob dojenčkovi postelji. Vsem je povsem spremenila življenje na bolje. Nekega dne, ko je bila stara 8 let, pa so se začele težave. Po dolgem sprenevedanju je veterinar postavil najhujšo možno diagnozo: Gini je odmirala hrbtenjača. Poskusili smo vse, vendar se je stanje hitro slabšalo. Žalost je postala del našega vsakdana. To je bil čas procesa, ko si prisiljen vzpostaviti čustveno inteligenco in se naučiti spoštovati in uživati vsak trenutek. Pravzaprav sem dojela, da ti da pes podobo življenja v malem: od prve odgovornosti, nato vsa »divja« obdobja vse do starosti in bolezni. Glede na to, da Gina ni trpela zaradi bolečine, smo se odločili, da vztrajamo do konca: kupili smo ji voziček za zadnje nogice in ji življenje podaljšali za leto in pol. »Mučenje nas in nje,« bi verjetno reklo 90 % »zdravorazumskega« prebivalstva. Vendar za nas ni bilo tako.

Nikakor ne obžalujem prečudovitih spominov na dogodke, ki smo jih doživljali do konca, ko je postala zopet utrujena in je prišel čas, da se spodobno poslovimo. In spet se je povrnil tisti občutek, ko se ti para srce, drevenijo ti roke in misliš, da ti bodo eksplodirali možgani, ko čakaš, da bo iz ordinacije prišel veterinar z injekcijo. In neverjetno je, koliko poguma je sposoben človek zbrati v takem trenutku, da se nasmehne, pogleda svojo ljubezen naravnost v oči in jo ima rad! Do konca! Do zadnje sekunde in še dlje! In to povsem brezpogojno!

In če se sprašujete, ali je ob tej zgodbi z žalostnim koncem sploh še vredno pomisliti na to, da bi imeli psa, vam izrekam veliki DA!

Vas zanima zakaj? Navajam le deset od stotih razlogov za to:

1. Nov družinski član ti obrne življenje na glavo, povsem razbije suhoparno rutino in ti nudi priložnost za pozitivne spremembe.
2. Pes je puhast in mehek. Pravzaprav je kot neka prijetna igračka, ki si jo kot otrok potreboval, da lažje zaspiš. Daje ti toplino v vsej svoji razsežnosti, ritem njegovega srca pa na tvoj obraz riše nasmehe.
3. Pes je tvoj najboljši prijatelj. In res je tako! Ko ti je hudo, pes to začuti, pride k tebi in te čuva, ti nudi vso možno ljubezen in uteho, kot jo pač zna.
4. Pes ti ne zameri tudi takrat, ko si slabe volje in se jeziš. No, vsaj za dolgo ne. Na tak način ti da vedeti, da je življenje prekratko za gojenje zamer.
5. Zaradi majhne kosmate mrcine postaneš manjši egoist in dojameš, da nisi edini na tem svetu.
6. Pes je pojem za zvestobo in zaupanje, ki dandanes izginjata iz naše družbe.
7. Pes je tvoj terapevt, ki ti pomaga povsem spontano razviti čustveno inteligenco in tvojo osebnost povzdigniti na mnogo višjo raven.
8. Psa moraš sprehoditi tudi takrat, ko zunaj dežuje, kar te zvleče iz cone udobja, ko žvečiš čips pred televizijo. Prisili te v gibanje ter tako popelje v brezmejen svet barv ter dobrega počutja.
9. Zaradi psa spoznaš na stotine dobrih ljudi, brez katerih bi bilo tvoje življenje prazno in dolgočasno.
10. Pes pravzaprav ni pes, ampak kosmata oseba v malem, ob kateri spoznaš, da lahko vsak najde moč v sebi in da je vredno vztrajati tudi takrat, ko ni lahko.

In če je Gina vztrajala zaradi nas, si lahko predstavljamo, da nas je imela zares rada. Če bom jaz kdaj v takem stanju, upam, da bom, tako kot ona, zbrala pogum in tudi imela koga, zaradi katerega se mi bo zdelo vredno vztrajati!

Da, pes je odgovornost in prav je tako. Brez nič ni nič! Gre za vzajemen odnos topline in zaupanja, ki je lahko zgled marsikomu!