Ljudje kot taki obstajamo, ker se gibamo?

Ljudje kot taki obstajamo, ker se gibamo?

Daniel Wolpert, nevroznanstvenik, v svojem TED govoru postavi eno najbolj zanimivih preslišanih  predpostavk nastanka in evolucije možganov: (1)

Možgane imamo za en sam namen – da lahko izvajamo zapletene in prilagodljive gibe. Govorimo lahko, ker premikamo jezik, ustnice in vse ostale mišice, ki sodelujejo pri govoru. Pišemo lahko, ker lahko premikamo roke, prste in vse preostale mišice, ki nam omogočajo pisanje. Ne glede na to, ali smo slepi, gluhi ali nemi, na vozičku ali privezani na posteljo, s svetom komuniciramo preko krčenja in raztezanja mišic.

Radi si mislimo, da so možgani za sonete in pošiljanje raket v vesolje. Naj bi bili dobri tudi za vodenje države in politiko, vendar tega na žalost znanost še ni uspela dokazati. Wolpert pa brez heca samozavestno pove, da so senzorični, spominski in kognitivni procesi možganov pomembni le za spodbujanje in zaviranje gibanja. Ni evolucijske prednosti v spominih, če ti ne vplivajo na naše obnašanje kasneje v življenju. Zapomnimo si ljudi, da vemo, komu steči v objem in koga se izogibati. Zapomnimo si barvo in obliko užitnih gob, da ne utrgamo strupenih.

Poda primer modro-zvonega plaščarja (angl. (blue) sea squirt, lat. clavelina moluccensis), morske živali, ki v fazi ličinke prosto plava, a ko se pridi na podlago, prvo požre svoje možgane in živčni sistem, saj ju več ne rabi. Ni potrebe po gibanju? Eh, ni potrebe po možganih.

Računalniki nas premagujejo v šahu, proti njim izgubljajo tudi največji mojstri sveta. Govor je nastal leta 2011, ko je igra go še veljala za tisti zadnji up, kjer je človek še vedno boljši od mašine. Algoritmi AlphaGo, ki sploh niso bilo kaj posebno inovativni in prebojni, so le nekaj let kasneje pokazali, da v igri merjenja moči človeške in strojne inteligence ne bomo zmagovalci. (2)

A vsa ta inteligenca strojev je pravzaprav shranjena v nepremičnih škatlah, ki jih morajo naokoli prenašati in priklapljati človeške noge in roke. Veliki mojster go-a Lee Sedol je sam premikal svoje črne in bele igralne figure, AlphaGo je potreboval človeškega pomočnika, ki je z miško klikal na zaslon ter tako mašini kazal, kam je Sedol sploh postavil svojo figurico. Taisti pomočnik je potem tudi postavljal figurice na igralno ploščo v imenu AlphaGo. (3)

Gibanje robotov v trenutni realnosti ni nič kaj blizu zapletenim manevrom tistih iz znanstvenofantastičnih filmov. Čeprav tehnologija redno napreduje in ni kaj, da ne bi v prihodnosti dejansko bili sposobni narediti robote, ki se gibajo kot se gibamo ljudje, je pomenljivo, da so nas prej premagali v šahu kot v teku.

Če torej predpostavimo, da so se (naši) možgani (primarno) razvili za namene gibanja oz. zaradi nuje obvladovanja kompleksnosti sveta, ko nismo celo življenje pritrjeni na eno in isto mesto kot drevesa in odrasli modro-zvoni plaščarji – bi lahko iz tega sklepali tudi, da pomanjkanje gibanja pravzaprav škoduje možganom?

Gibanje ni le tek, je tudi govor. Ni le joga ali sprehod, preplesana noč v diskoteki, je tudi pitje, odpiranje hladilnika in pisanje nepremišljenih komentarjev na družbenih omrežjih. A malo gibanja bi lahko pomenilo tudi manj potrebe po možganskih kapacitetah. Manj gibanja lahko pomeni, da je naš svet bolj predvidljiv, udoben in varen, torej je manj potrebe po učenju, dobremu spominu in rasti. Sedenje in sedeče delo še zmeraj vključujeta gibanje, a to ne prepreči rezultatov premnogih študij, ki kažejo, da pogosto sedimo preveč in da je to za nas škodljivo. Kar vtipkajte v brskalnik gibanje in hipokampus, pa boste našli nešteto člankov, ki govorijo o neverjetno pozitivnem vplivu gibanja na možgane in spomin. Ni potrebe po gibanju? Eh, ni potrebe po možganih.

Avtorica: Maša Viršček, specialna pedagoginja, predavateljica

 

(1) https://youtu.be/7s0CpRfyYp

(2) https://www.scientificamerican.com/article/how-the-computer-beat-the-go-master/