Pomembno je imeti cilje, še pomembnejša pa je …

Pomembno je imeti cilje, še pomembnejša pa je ...

Problem: strah pred nastopanjem v javnosti, potenje rok, razbijanje srca, hitro dihanje, živčnost … Cilj: suvereno nastopanje z umirjenim glasom, strah postane spodbuda, ne ovira. Kako priti do tega cilja? Sposodimo si na primer knjigo o javnem nastopanju, beremo nasvete naših najljubših govorcev, iščemo trike in tehnike za umiritev – zbiramo informacije o tem, kako je do enakega (podobnega) cilja uspelo priti drugim.

En trik: aktiviranje parasimpatičnega živčevja z globokim dihanjem in podaljšanim izdihom. Da umirimo dihanje, umirimo telo in s tem tudi um. „V redu, sem probala, ampak pri meni ne deluje,“ se pritoži znanka. „Kolikokrat si pa poskusila?“ „Enkrat.“

Cilji so pomembna gonilna sila našega življenja. Izhajajo iz naših želja in potreb, so kot nekakšna  zunanja manifestacija le-teh. Želim imeti izobrazbo, torej je moj cilj končati šolanje. Kažejo, kaj nam je pomembno, k čemu stremimo. Lahko imam velik cilj ustvarjanja kariere, a moj trenutni cilj izhaja iz moje potrebe po hrani. Ta dva cilja v meni obstajata sočasno, čeprav ima trenutno prednost drugi. V vsakem trenutku imamo v življenju več različnih ciljev, čeprav se jih morda zavestno ne zavedamo.

Postavljanje ciljev je postalo že prava znanost. Imamo SMART cilje (1) in SMARTER cilje (2) – obe tehniki nam pomagata postavljati cilje na način, ki poveča možnosti, da jih dosežemo. Ker ni pomembno samo postavljati si cilje, ampak morajo to biti pravi cilji! Če si pogledamo psihologijo pod določenim kotom, se zdi, kot da je večinoma usmerjena ravno k postavljanju, doseganju in refleksiji naših ciljev ali pa analizi k tega, zakaj nam pri tem spodrsne. Depresijo bi lahko s tega kota grobo opisali kot pomanjkanje volje in smisla v življenju – pomanjkanje ciljev. Marketinške akcije kot način prepričevanja kupcev, da je njihov cilj kupiti ravno ta izdelek. Trenutno situacijo izgubljenosti, kjer se vse podreja koroni, kot zmanjšano možnost postavljanja trdnih in gotovih ciljev. Seveda je to poenostavljanje, a imeti cilje, ki jim sledimo, se pogosto zdi kot sinonim za živost, za strast, motivacijo in rast.

Ko se  približujeu novo leto postaja spet aktualna tema zaobljub in osebnih transformacij, ki se zdi že prav preveč prežvečena. A Daniel H. Pink (3, 4) pokaže, da določeni datumi izstopajo v naši psihi –  naš rojstni dan in rojstni dnevi naših bližnjih, obletnice, prvi dan nove službe, prazniki, prvi dan v mesecu, tednu in seveda tudi prvi dan v novem letu. 1. januar je mejnik v več pomenih – je začetek novega leta, novega meseca ter praznik. Mejniki nas upočasnijo, usmerijo pozornost izven vsakodnevnih opravkov, so konec in začetek hkrati. S tem nam omogočijo, da – mentalno gledano – pustimo preteklost za sabo in začnemo znova. Novoletne zaobljube torej imajo nekaj znanstvene podlage.

Eden izmed mojih ciljev v novem letu je torej suvereno javno nastopanje z umirjenim glasom, kjer strah postane spodbuda, ne ovira. Obdelam ga po SMART(ER) zakonitostih, se oborožim s taktikami uspešnih govorcev in … potem kar uspem? Tisti trik z dihanjem tudi name ni deloval in še vedno ne deluje tako, kot bi si želela. Šele ko se je nad tem, da ne deluje, pritožila udeleženka delavnice, mi je kapnilo, zakaj. Če je moj cilj potešiti lakoto, lahko to storim relativno hitro. Če pa je moj cilj „prepričati“ možgane, naj se ne odzivajo tako, kot so se zadnja desetletja, potem pač ne bo šlo tako hitro. Cilje je relativno lahko postavljati. To si želim, to bi rada, to potrebujem … Razdelam si lahko strategijo, zberem arzenal taktik in nasvetov svetovnih „gurujev“, a edino ponavljanje, redna vaja in čas bosta prinesla rezultate. Problem tega, da večina novoletnih zaobljub roma v koš konec januarja, ni v pomanjkanju pravih ciljev, ampak v pomanjkanju vztrajnosti. Ker si cilje postavimo v romantičnem zanosu in pozabimo, da spremembe terjajo čas. Ali resno mislimo, da lahko del sebe, ki nas je spremljal mnoga leta, preoblikujemo v nekaj dneh?

Nič zato, če smo se ujeli v tovrstno zanko. Vsem se nam dogaja. Kaj če bi potemtakem za enega izmed ciljev v prihajajočem novem letu postavili tudi krepitev vztrajnosti?  … 🙂

Avtorica: Maša Viššček, socialna pedagoginja