Ohraniti normalnost v času krize – le kako?
Se da ohraniti občutek „normalnosti“ v časih korone? Enotnega recepta ni, saj se je vsakemu normalnost spremenila po svoje. Vodovodar pravi, da ima zdaj dela še preveč. Javna uslužbenka z veseljem dela od doma, a ne mara neučinkovitih, predolgih in utrujajočih Zoom-sestankov. Gospa zrelih let ne želi delati od doma, na srečo ima svojo pisarno, vseeno pa kosila s sodelavci niso več enaka. Potem so tukaj še vsi tisti, ki dela nimajo več ali pa je ostalo zamrznjeno za nedoločen čas. „Saj bo bolje“, je slaba tolažba. Kdaj bo bolje, če sploh?
Psihologi pišejo, da smo v času žalovanja. Četudi v našem krogu nihče ni umrl, žalujemo za svetom, ki smo ga nekoč poznali. Žalujemo za določeno mero predvidljivosti in rutine. Pri tem se pojavljajo še občutki frustracije, strahu, depresije, jeze, nemoči …
Z izgubo predvidljivosti in rutine se izgubi tudi občutek kontrole. Večinoma ljudje potrebujemo občutek, da so določene stvari pod kontrolo. Ko niso več, si je treba svet na novo osmisliti. V ospredje pridejo razne teorije zarote, ljudje se zapodijo na internet v iskanju odgovorov. Uradne ustanove niso poenotene, vsaka poda svoj odgovor na to, kakšni so trenutni ukrepi. Mediji govorijo samo še o koroni, kot da nič drugega ne obstaja več. Politikom se že nekaj časa ne zaupa več. Svet se je že pred korona krizo polariziral, cepil na družbene skupine, ki so zaradi nejevere v uradne razlage sveta iskale svojo „resnico“. To je tudi eden izmed načinov iskanja osebnega dušnega miru, čeprav s slabimi posledicami za dušni mir celotne družbe.
Revija za moje zdravje (september 2020, str. 16) v članku Bolniki z rakom postajajo kolateralna škoda korone piše: „Vodja laboratorija me je zjutraj opozorila, kje imamo nove akutne levkemije, saj teh že dva meseca ni. Kje so? Ni jih.“ Ni res, da jih ni (več). Korona jih je zasenčila, a so še vedno tu, le da ljudje, ki jih imajo, tega ne vedo. Kakšne bodo posledice tega? Medtem vodja enega izmed ljubljanskih mladinskih centrov pove, da opaža, da nekateri otroci, ki jim šola ne gre, z veseljem izkoriščajo vsako smrkanje, da ostanejo doma. Pri tem se njihov primanjkljaj na šolskem področju tiho veča. „Učitelji jih bodo spuščali naprej, čeprav ne bodo imeli ustreznega znanja, ne bodo mogli drugače, preveč jih bo, ne bo šlo drugače.“ Hm, čez koliko let se bodo pokazale posledice tega?
Ni potrebe, da se zgornji sestavek bere zgolj negativno. Je predvsem opomin, da se svet še vedno vrti. Še vedno poteka fotosinteza, premnoga pereča družbena vprašanja še čakajo na odgovore in še vedno smo ljudje s svojimi čisto človeškimi potrebami. Morda se
nam zdi, da se je svet ustavil, a stavila bi, da se tako zdelo mnogim skozi človeško zgodovino. Vsak zdajšnji in prejšnji sodobnik misli, da živi v izjemnem, zgodovinskem trenutku, da nikoli ni bilo tako, kot je zdaj in da nas nihče ne more razumeti. Tak pogled na svet je sicer del našega psihološkega ustroja, a hkrati grozno kratkoviden in tudi škodljiv.
Uničujoč potres v Lizboni leta 1755 je sprožil debate takratnih filozofov o pomenu katastrofe in kot opisuje Gabriele Pedullá (1), zaznamoval še dve ali tri generacije Evropejcev in imel pomemben vpliv na razvoj razsvetljenske misli. Tudi dandanašnja korona kriza spodbuja in kreše mnenja ter spreminja družbo. A kar nam je zgodovina zaenkrat zagotovo pokazala, je, da se vse stvari končajo. Veliki imperiji padejo, svetovne vojne se končajo, epidemije pustošijo, a čez čas izzvenijo. S sabo prinesejo smrt, a tudi napredek, tragedijo, a tudi nove lekcije.
Morda ta kratki miselni preskok, ko usmerimo lečo s sebe in sedanjega trpljenja ter se naučimo pogledati na dogajanje s širše perspektive, komu zadostuje. Tako ni več potrebe po gašenju negotovosti z iskanjem odgovorov po temačnih kotičkih interneta, kjer na naša čustva prežijo vsa mogoča nepreverjena in škodljiva „dejstva“.
Morda ne bi bilo odveč vzeti v roke kakšno konkretno (in dostojno kredibilno) zgodovinsko knjigo, ki nam bo s svojimi zgodbami o preteklih krizah in premagovanju le-teh omogočila distanco do trenutne krize. In s tem morebiti za trenutek vzpostaviti ravnotežje, novo „normalnost“.
Avtorica: Maša Viršček, socialna pedagoginja
1) L’Illuminismo nacque dopo un terremoto: facciamolo rinascere dopo la pandemia –
https://espresso.repubblica.it/plus/articoli/2020/04/16/news/l-alba-di-lisbona-1.347154