Zmoreš!

Sama sicer ne vem, zakaj bi moral biti za pozitivne premike odgovoren mesec januar in zakaj ne, recimo, kar (pogosto bolj mračno obarvani) november. Ampak ja, v končni fazi to ni pomembno, temveč je pomembno to, da se sami v tem obdobju počutimo pripravljene, in to, da se nadgrajujemo. Pa naj bo to s podporo splošnih družbenih navad v januarju, ali pa kar takoj, ko vas zagrabi, najbolje še isti dan.

Si torej želite spoznati kaj novega, dobiti nove izkušnje, ali pa, recimo, shujšati, pridobiti nekaj novih mišic?

Vsekakor je pomembno dejstvo, da ljudje v življenju rabimo nove izzive in smo tu in tam potrebni sprememb. Zakaj? Ker nas vsak nov izziv vrže iz cone udobja in nam razbije rutino in ker gradi našo osebnost, ker nas nadgrajuje.

V današnjem času obstajajo splošno znane zahteve (sistema in nas samih), da strogo načrtujemo poteze in pozabljamo na možnost spontanih odločitev. Zastavljeni cilji so seveda pomembni, prav tako do neke mere določen nadzor nad situacijo in nad življenjem samim, vendar ta ne sme preiti v pretiravanje. Vsakodnevna rutina nas lahko pelje v enostavno kljukanje dnevnih seznamov, ob tem pa pozabimo na pravi pomen življenja. Pogosto si tudi preprečujemo izbiro raznovrstnih poti zato, da bi dosegli zastavljene cilje, in se osredotočamo na eno samo možnost. S tem onemogočamo brezmejno kreativnost, se ne zabavamo in sami sebe oviramo pri ustvarjanju novih pozitivnih izkušenj.

Veliko socioloških teorij pripisuje velik pomen ravno razbijanju rutine vsakodnevnega življenja. V enkratnih/drugačnih situacijah, v drugačnih razmerah namreč »rasteta« tako posameznik kot družba. In zdi se, da je res: šele, ko se odločiš za nov izziv, pogosto ugotoviš, česa si zmožen. Tudi če rezultat ni vedno v skladu s pričakovanji, ti sam postopek ponuja nove občutke, nove izkušnje, novo »šolo« za življenje. V končni fazi veš, da si vsaj poskusil …

Seveda je v življenju dobro delati premišljeno, vendar to ne pomeni, da moramo razmisliti podrobnosti prav o vsakem koraku, se s tem obremeniti v tolikšni meri, da nadzor začne prevzemati nas in ne obratno, izziv pa propade, še preden smo se ga lotili.

Razmišljati je dobro, vendar včasih ne preveč. Sploh ko gre za drobne, neškodljive radosti, za majhne izzive, ki nimajo večjih posledic.

Vas je strah? Seveda vas je. S čustvi ni nič narobe, ravno nasprotno. Kaj pa bi bilo, če se ne bi ničesar bali?! Verjetno bi se slabo končalo. Vendar nikar ne pustite strahu, da blokira vaš um, vaše srce, odločitve. Ne prepustite se splošnemu trendu kulture strahu, domišljijskem »razpredanju,« ne »pišite« vnaprejšnjih »črnih« scenarijev. »Kaj pa če?« … tega ne veste! »Kaj pa če ne?« In pridobite si potrebne informacije, sogovornika, podporo najbližjih. Osredotočite se na potencialni cilj, vendar ne glejte preveč v prihodnost. Posvetite se malim korakom in bodite prožni za spremembe.

Ključna je vztrajnost! Velikokrat se zgodi, da se posameznik sooči z največjimi težavami tik pred ciljem. Takrat je bistvenega pomena, da vzpostavi največjo vero vase, prav tako ne škodi družbena spodbuda, podpora. Šele takrat, ko se pri posameznem izzivu soočamo z negativnimi občutki, ko smo prisiljeni rešiti določena vprašanja, ko naredimo korak dlje, prečimo svoje meje in prekosimo sami sebe. Tako postajamo psihološko močnejši.

Bodite trmasti! Vse v zdravi meri seveda, dokler čutite, da ste to še vedno vi, dokler čutite dobre občutke, občutke spoštovanja in sreče.

Določite si cilj ter se lotite zabavne poti. Odpravite se po »divjem terenu, prečite reke, sekajte veje in se povzpnite po klinih do vrha!« Lotite se vam pomembnega izziva in ne nečesa, kar je družbeno zaželeno, in cilj bo še bolj dosegljiv!