Poleti so zvezde bližje

Poletje je čas, ko se lahko podamo marsikaterim novim ciljem naproti. V tem primeru ta letni čas dobi precejšnji smisel. Nihče ne pravi, da to ni čas zasluženega počitka. Če smo utrujeni, je to, da si vzamemo ravno počitek za naš cilj, povsem na mestu. Nasprotno pa se smisel pogosto izgublja, če poletje razumemo zgolj kot čas nepremičnega poležavanja, ker poleti pač tako je in septembra bo “jovo na novo”. Z drugimi besedami: do dopusta smo delali kot še nikoli, potem pa gremo na morje, ki ga razumemo kot čas stagnacije. V takem primeru je precejšnja verjetnost, da se bomo z dopusta vračali slabe bolje, povratek v realnost pa ne bo lahek.

No, mi vsekakor razumemo poletje kot čas, ki je zelo primeren za iskanje ravnovesja med počitkom in aktivnostjo in zabavo. Poletni čas lahko namreč dobro izkoristimo tako, da zopet poiščemo tisto vez s samim seboj in z naravnim okoljem, ki se pogosto izgublja v delovnem letu.

Do ravnovesja pridemo hitreje, če poleg počitka poskrbimo tudi za različne gibalne aktivnosti, po možnosti v prijetni družbi. Pri izbiri aktivnosti se je dobro osredotočiti predvsem na čim bolj naravne oblik gibanja, ki so same sebi namen. Torej aktivnosti, kot so hoja, tek, kolesarjenje, joga ali pilates, ki jih lahko izvajamo tudi na prostem, v naravi, in se tako ponovno vpeljemo v naravni ritem gibanja.

Naravni ritem gibanja namreč močno vpliva na naše možgane, na našo podzavest in se izraža v dobrem počutju, vendar ga z leti pogosto izgubljamo zaradi dnevnega nizko intenzivnega stresa, neurejenih družbenih odnosov in neaktivnosti.

Pa si vzemimo za primer otroke. Pri njih je ta stik s samim seboj in z naravnim okoljem precej bolj nevprašljiv, potem pa se z leti vse bolj poveča ujetost v vzorce vedenja in gibalne vzorce, ki so vedno dlje od vitalnosti. Posledično se lahko poslabša počutje, upade energija.

Naša stanja potem pogosto pripišemo fiksnim genetskim strukturam, motivacija za spremembe (v obilici dela) upade, rutina pa postane trdovratna. S tem, ko se lotimo novih aktivnosti, vklapljamo nove nevronske povezave v možganih in aktiviramo druge gene.

Pravzaprav gre pri osebnih psiho-socialnih in gibalnih vzorcih vedenj, v glavnem za princip uporabe/neuporabe. Če, recimo, popolnoma zanemarimo družabno življenje, je postopek ponovnega obujanja stikov težji. Če se ne gibamo redno, to sčasoma privede do naše neusklajenosti s seboj, s svojim telesom in z naravo.

V čem je problem?

Spontanost ter naravne oblike gibanja se začno zatirati že pri prvošolčkih, ki jih posedejo v šolske klopi in potem od njih zahtevajo, da so pri miru. Temu sledijo še vse druge okoliščine, v katerih smo tudi primorani sedeti (v službi, v avtu, doma pred televizijo). Ob vsem tem zamira spontanost in igrivost.

Sistemu je težko nasprotovati in to niti ni naš namen. Res je tudi, da je osebne in družbene navade zelo težko spreminjati. Prav tako je z leti vse težje ponovno aktivirati mirujoče mišice, ki jih leta nismo uporabljali, vendar nikakor ni nemogoče. Potrebni so jasni cilji, določena mera vztrajnosti, potrpljenja in to, da se človek neha kar naprej izgovarjati.

In še nekaj: vsak cilj je lažje doseči, če je ta globlji in ni le površinski, takoj viden, npr. hitro doseganje fit postave. Če bo vaš cilj bolj celosten in bo temeljil na vas samih, na vašem dobrem počutju, bo celotna aktivnost dobila smisel.

Nikakor ne pozabite: gibalnega, družbenega in psihološkega področja ne gre tako strogo ločevati. Zadeve so bolj povezane, kot se zdi, samo prisluhniti moramo sebi in se tu in tam povezati z naravo.