Ne, ne ubija nas čokolada, ubija nas slaba vest!

Je potrebno še dodatno razlagati, kaj me je pognalo v to temo?

Slaba vest je večinoma definirana kot povsem zaželen občutek, ki je povezan z moralnim ravnanjem in družbeno odgovornostjo. Na prvi pogled povsem resnično, ne pa nujno vedno, posod in vsakem primeru.

Zakaj in kako?

Se kdaj ujamete v trenutku, ko ste s kolegi na (povsem neškodljivi) pijači, pa vas preganja slaba vest, ker morate doma obesiti perilo? Ali pa tisti občutek, ko pojeste celo čokolado ravno takrat, ko ste se odločili, da boste shujšali? Ali pa, ko ste povabljeni na večerjo, pa se vam »ne da«?

Slaba vest je sigurno nekaj, kar izhaja iz naše notranjosti, to pa nikakor ne pomeni, da ni povezana z zunanjostjo: z družbo, vzgojo, z okoljem, v katerem se razvijamo.

Ko sem bila majhna, je moja mama rada poudarjala trdo delo, ki krepi človeka in vodi do dobrih rezultatov. Vse lepo in prav in tudi res, dokler te besede niso ponovljene že tolikokrat, da ti ideologija zleze pod kožo in imaš naslednjič, ko se zaklepetaš s sosedom (kljub temu, da imaš fleksibilen delovnik in vse pod kontrolo), slabo vest.

Vse pod kontrolo …

Živimo v družbi nadzora, v kateri pa (za razliko od nekoč, ko je nadziral nadrejeni) kontrolo izvajamo sami. Zakaj? Preprosto: če ne bomo naredili službene naloge, ne bo rezultatov in bomo ob službo, če ne bomo shujšali do poletja, ne bomo mogli na plažo … Ker ni več zagotovila, varnosti, ker nam je torej že vnaprej jasno, kaj sledi, ker so posledice očitne, za nameček pa si jih še zelo slikovito predstavljamo. Zaradi tega ljudje že vnaprej uravnavamo svoje vedenje tako, da bi ustrezali in se ognili posledicam. Še huje: to marsikdaj počnemo povsem nezavedno!

Samokontrola je dokazano najhujša različica cenzure, ki resno škoduje našemu zdravju. Ne, ne pravim, da se človek ne sme kontrolirati, da je slabo imeti nadzor nad situacijo, ampak vse ima svoje meje!

Danes so tveganja na vsakem koraku (nekoč te je lahko na Wolfovi ulici povozil avtobus, danes pa te tam z vseh strani mamijo v številne škodljive prakse: hitro hrano, na pivo, sladoled, v šoping …). Vsi znajo govoriti o tem, kako je sladkor škodljiv, kako škodljive so cigarete, kakšne so posledice pitja alkohola (skladno z našo kulturo je ta pri nas sicer še vedno precej sprejemljiv). Marsikdo govori že o izgorelosti in konstantnemu stresu, ki nastaja kot posledica hitrega življenjskega tempa. Redkokdo pa omenja stres, ki nastane kot posledica nezavednega prilagajanja, ugajanja okolici. Ja, verjetno je res, da rutina olajša življenje, ga pa tudi ubija, v tistem pravem pomenu besede!

Kaj pa če ne ustrezaš temu, kar družba (s podporo vseh nas posameznikov) določa kot »normalno« ? Odgovor je preprost: oglasi se SLABA VEST! Ki je večkrat povezana s strahom! Ravno strah pa je tisti, ki dokazano blokira naše možgane, vse naše sposobnosti, veščine, vsa naša znanja.

Vsak dan smo spodbujeni (tudi preko množičnih medijev), da naj bomo popolni v vseh pogledih (Katerih? Družbenih, seveda!): »Bodi uslužbenec/-ka meseca, naj očka/mama, odziven/-na prijatelj/-ica, imej popolno postavo, jej zdravo, telovadi, smej se … in v vsem tem: bodi še sproščen/-a. Nihče ne omenja mimikrije, igranja vsakodnevnih vlog, ki jih nezavedno prilagajamo okoliščinam, ali potrebe po hitri menjavani identitet, po tem, da si »SUPERČLOVEK«!

Poanta?

Bodite kritični! Če ste ves čas aktivni, ne smete imeti slabe vesti, ko se kdaj (tudi kar tako vmes) uležete in spočijete; če ves čas skrbite za ljudi okoli sebe, tudi sebi kdaj privoščite trenutek odmora; če ves čas jeste zdravo, »potolčite« tisto čokolado z lešniki, ki vam je všeč; če ste ves čas »odrasli,« tu in tam brez slabe vesti poiščite otroka v sebi in kakšno ušpičite.

Ne, moj namen nikakor ni deljenje na dva pola (aktiven/pasiven, odrastel/otrok), ampak predlagam, da si vsak poišče nekaj vmes, neko ravnovesje, ki pomirja, vsake toliko pa naj brez slabe vesti (ko začuti, da je tako prav) »razbije rutino«.

Naj dodam še to: na zadnjem dopustu sem spoznala starejšo gospo. V življenju je preživela marsikaj, tudi veliko hudega, pa je bila povsem srečna. Njen nauk? »Imaš eno življenje! In tega živiš ali pa ne!«

Namen tega članka nikakor ni usmerjanje v to, da bi delali »nore stvari«, še posebej ne, če komu to ne »paše«. Namen je, da se potrudimo poiskati, kar nam ustreza, da ugotovimo, kaj po naše pomeni »živeti,« in da se nehamo gnati za tem, da bi bili popolni. Kajti vsak od nas je popoln, in to ravno v svoji »nepopolnosti«! Vsak od nas je edinstven in brez njega bi bila družba veliko bolj dolgočasna!