Ne maram potovati sama. In pika.​

En popotniški blog za drugim opisuje prednosti solo potovanja. Omogoča ti več svobode, ni se ti potrebno nikomur prilagajati, ker se lahko zaneseš samo nase, ti zraste zaupanje vase, postaneš samostojen, spoznaš več drugih popotnikov, saj si bolj odprt za nove stike itd. itd.

Pogosto se taki zapisi zaključijo z nasvetom, da mora vsak vsaj enkrat v življenju potovati sam, da si dokaže, da zmore.

Kaj pa če si nekdo, ki si tega ne želi?

Ko katera od prijateljic opisuje svoje solo dogodivščine, se nemalokrat zasliši vzdihovanje v smislu: “Ti si pa res upaš!” Kot da je edino, kar ljudi drži stran od podobne dogodivščine, strah.

Pa gre res le za strah?

Ne maram potovati sama. Priznam, del tega je zaradi strahu. Vendar je še veliko veliko večji del, ki preprosto ne najde užitka v solo pustolovščinah. Ko grem v svet, rada izkušnje delim še z nekom. In to ne z osebo, ki sem jo spoznala prejšnjo noč v hostlu, ampak z osebo, s katero imava že zgrajen in trden odnos. Kdorkoli je že kdaj poskusil potovati s prijatelji, verjetno ve, da imaš sicer lahko ogromno zelo dobrih prijateljev, a le peščico tistih, s katerimi se ne boš pobil, ko pride do razhajanj v željah, kateri muzej naj si ogledamo, če sploh.

Zato je ljudem, ki raje potujejo sami, lažje potovati brez prijateljev in brez družine. Ker vedo, kaj si želijo ogledati, kaj si želijo doživeti in ne želijo zapravljati časa s pregovarjanjem in prilagajanjem. A če imaš dovolj sreče (ali vztrajnosti), da spoznaš osebo, ki razume princip potovanja na tebi podoben način, potem je potovanje z njimi povsem nova raven doživljanja sveta in odnosa.

Pravijo tudi, da če si sam, spoznaš več ljudi. Res je eno, če si v družbi, boš prej ostal s svojo družbo, kot pa začel pogovor z neznancem, pa čeprav ta spi v isti sobi. Vendar je vse odvisno od namena. Če si zares želiš spoznavati ljudi, bi te prisotnost prijateljev lahko kvečjemu k temu spodbudila. Sploh če spadaš med osebe, ki težje navezujejo stike ali so bolj sramežljive. Osebno sem vsekakor bolj odprta za spoznavanje novih ljudi, če nisem sama.

– –

Če zamudim vlak in ostanem sredi noči sredi perona, je to zame tragedija in iskanje rešitve postane mučno delo. Če zamudiva vlak in ostaneva sredi noči sredi perona, se mučna tragedija spremeni v dogodivščino. Solo potovanje je zame sredstvo do cilja, ko potuješ sam do končne točke, kjer si zmenjen s prijatelji. Svet postane barvit, ko ga deliš še z nekom. Sama sem lahko doma, v domačem kraju.