Kjer je volja, tam je pot. Kjer je cilj, tam je … uspeh? ​

Želim shujšati, želim imeti mišičast trebuh, želim jesti več zelenjave, želim redno telovaditi, želim, želim, želim … Na prvi pogled poklona vredne želje, ki jih ima marsikdo. Na drugi pogled prazne, saj so same po sebi le besede. Potrebno jih je podrobneje definirati. Pa začnimo z eno najbolj znanih tehnik postavljanja ciljev. SMART cilj je specifičen (S – angl. specific), merljiv (M – angl. measurable), dosegljiv (A – angl. attainable), ustrezen (R – angl. relevant) in časovno utemeljen (T – angl. time-oriented). Cilj, postavljen po metodi SMART, je pametno postavljen cilj. Še pametnejši sledi metodi SMARTER, kjer je še preverljiv (E – angl. evaluated) in zapisan (R – angl. recorded).

Torej, željo oblikujemo v določen in realističen cilj, ki ga lahko izmerimo. O njem se vprašamo s klasičnimi vprašanji – kaj, kdo, kdaj, kje, zakaj in kako, ga opredelimo v skladu s preostalimi zahtevami vsakdanjika ter določimo rok izpolnitve. Pri tem pomaga, če si svoj cilj še zapišemo na vidno mesto oz. v koledar. In želja se izpolni.

Če bi lahko s tako lahkoto spreminjali navade, ne bi bilo celotne »industrije« priročnikov za samopomoč, pa tudi osebnim trenerjem bi škripalo v poslu. V življenju je sicer velikokrat dobro imeti cilje, a brez konkretnega sistema, kako bomo do njih prišli, so ti le prazne besede na papirju.

James Clear, avtor nedavno izdane knjige Atomic Habits, svetuje, da za učinkovito spreminjanje navad postavimo cilje na stran in se namesto njim posvetimo sistemom. Cilji so rezultati, ki jih želimo doseči. Sistemi so načini in procesi, ki vodijo do teh rezultatov. Torej: športnikov cilj je sicer lahko zmaga na prvenstvu, njegov sistem pa je načrt vadbe in počitka, treninga pod vodstvom izkušenega trenerja, skrb za mentalno zdravje ipd. Pri tem Clear postavi zanimivo vprašanje: če bi ta športnik posvečal pozornost le svojemu treningu in se ne zmenil za zmago na prvenstvu, bi se rezultati še vedno pokazali? Ne bi s časom in trudom še vseeno postajal vse boljši?

Pri prevelikem osredotočanju na cilje avtor izpostavi štiri pasti:

• Zmagovalci in poraženci imajo enake cilje.

Športniki, ki se udeležujejo tekmovanj, si večinoma želijo zmage. Dobitniki zlatih medalj so torej izpolnili svoj cilj. Preostali ga niso. Čeprav jim uvrstitev ni skupna, jim je skupna želja po prvem mestu. Če se posvetimo le zmagovalcem in jih poskušamo posnemati, lahko hitro spregledamo, kaj jih je zares pripeljalo do njihovega cilja. Če si uspešni in neuspešni ljudje delijo iste cilje, potem cilji ne morejo biti tisto, kar jih med seboj loči.

• Dosežen cilj (še) ne pomeni stalne spremembe.

Razmetana soba, cilj – pospraviti jo. Recimo, da nam uspe to doseči, zdaj je soba urejena, a za koliko časa še? Če nadaljujemo s svojo navado puščanja umazanih krožnikov na mizi in nogavic na tleh, bo naš cilj dosežen le začasno. Razmetana soba je sindrom, naša navada puščanja krožnikov in nogavic pa vzrok. Če si želimo stalne spremembe – pospravljene sobe – bo potrebno osredotočiti se na vzrok. Potrebna bo sprememba sistema – krožniki po uporabi gredo takoj v pomivalni stroj, nogavice pa z nog v koš za perilo.

• Cilji onemogočajo našo srečo.

Vam je naslednja misel: „Ko bom dosegla cilj [shujšala, pospravila stanovanje, končala projekt itd.], bom srečna.“ znana? Mnogokrat se ne zavedamo, da s tem ustvarjamo ali-ali pogojeno situacijo. Ko namreč spremenimo v če: „Če dosežem ta cilj, bom srečna.“ V življenju veliko stvari ne gre po načrtih. Vsi tekmovalci na olimpijskih igrah ne bodo zmagovalci. Čim pogojujemo svojo srečo z uspešno izpolnjenim ciljem, predajamo kontrolo nad njo zunanjim okoliščinam in drugim ljudem.

• Cilji niso v skladu s ‘konceptom dolgoročnosti’.

Kaj je mišljeno s tem? Ko je osredotočenost na cilj pogoj za motivacijo, ta izgine, čim je cilj dosežen. Ko je vsa mentalna energija osredotočena na ciljno črto, se po njenem dosegu pogosto pojavi vprašanje: „Kaj pa zdaj?“ Biti v formi ni enkraten dosežek, ampak dolgoročna zavezanost. Zavezanost procesu – pa najsi bo to vsakodnevni trening ali kratek sprehod trikrat tedensko –, je tista, ki pripelje do želenih rezultatov.

Cilj obeh sestavkov ni demoniziranje ciljev, ampak razumevanje, da sami po sebi niso dovolj za spremembo navade. Četudi so še tako specifični, dosegljivi in ustrezni. Cilji so mišljeni kot vodilo, definirana želja. Da jih uspešno dosežemo, je potrebno delo. Ne nujno mukotrpno, krvavo in mučeniško delo. Vsekakor pa konsistentno. Začne se z vzpostavitvijo sistema in z vztrajanjem pri njem. Če pogledamo primer iz prvega dela članka, kjer je cilj pospravljena soba: koš za perilo si postavimo na vidno in lahko dosegljivo mesto. Nato vsak dan, ko pridemo domov in si sezujemo najprej čevlje in nato še nogavice, te zadnje vržemo v koš. Nekaterim pomaga, če si ob tem naredijo še kljukico, lahko kar na koledar, ki si ga obesijo zraven koša. Na začetku bo težko, a z vsakim dnem, ko ne bomo prekinili sistema, bo to dejanje bolj prešlo v kri in kljukice ne bodo več niti pomembne niti potrebne. Izgovori tudi ne. Vzpostavljena bo navada, ki nam bo tako samoumevna, da se bomo spraševali, kako smo lahko nekoč sploh puščali svoje nogavice ležati vsepovsod.

Se sliši neumno? James Clear, avtor knjige o spreminjanju navad, pravi taki navadi atomska. Ker je majhna, ker je del večjega sistema (kot atomi, ki se združujejo v molekule) in ker je (osnovni) gradnik nečesa večjega in veličastnejšega – npr. pospravljenega stanovanja. Tale članek verjetno sam po sebi ne bo pospravil veliko nogavic. S svojo omejeno dolžino tudi ne more zadovoljivo razložiti, kako se vzpostavi (dober) sistem, ki nam bo pomagal doseči cilj.