Je res tako težko reči ne? -
Z vidika nekoga, ki praktično nikoli ni imel problema reči ne nečemu ali nekomu, si je težko predstavljati, zakaj je potrebnih toliko knjig o samopomoči na temo Kako reči ne. Težko si je predstavljati, da imajo ljudje res težave z besedico ne, s tem, da zavrnejo povabila, prošnje, včasih zahteve.
Ko me je prijateljica nekoč opisala kot osebo, ki zna poskrbeti zase, sem zaznala, da me ta opis moti. Ima namreč negativen prizvok. Navajena sem, da ko za nekoga rečemo: „Ta pa že zna poskrbeti zase,“ mu s tem ne laskamo. A obstaja več različnih načinov, kako poskrbeti zase.
Poskrbeti zase na račun drugih je nekaj popolnoma drugega kot poskrbeti najprej zase zato, da lahko potem poskrbiš tudi za druge.
Primerjava z varnostnimi navodili pred vzletom letala – če upade pritisk v kabini, je treba kisikovo masko najprej namestiti sebi in šele nato svojemu otroku – je že pravi kliše, a še vedno najboljša, kar jih poznam. Ne moreš dostojno poskrbeti za potrebe drugih, če vsaj do določene mere niso zadovoljene tvoje potrebe. Seveda pridejo obdobja, ko življenje zahteva od nas več, kot bi si želeli, ko novorojenček premaga naše potrebe po spancu, ko bližajoči se rok oddaje projekta zahteva vso našo pozornost. A vse premalo se zavedamo, da je prav tako veliko situacij, ki si jih krojimo sami.
Kaj pa če v resnici nimamo problema reči ne? Kaj če imamo v resnici problem reči da? Pa čeprav se sliši kot druga plat istega kovanca. Vsakič, ko rečemo da stvari, ki bi ji raje rekli ne, rečemo ne tudi tisoč in tisoč stvarem, ki bi jih lahko počeli namesto tega. Ko rečemo da pod prisilo, ta ni enak tistemu, ki ga rečemo z veseljem in prostovoljno. Ko rečemo da, ker se bojimo, da nas bo druga oseba obsodila za sebičneža, rečemo ne samemu sebi in svojim občutkom. Zakaj ima beseda sebičnost tako slab prizvok? Je ne moremo imeti razdeljene na zdravo in nezdravo sebičnost? Zakaj je tako težko reči da sebi?
Vsak ne ima svoj da in vsak da ima svoj ne. Ko rečemo ne stvarem, ki nas ne izpolnjujejo, sprostimo prostor in čas, da lahko rečemo da želenemu. In ko rečemo da tistemu, čemur se upiramo, ostane manj energije za preostale stvari, ki jim moramo posledično reči ne.
Ko sama rečem da neki stvari, zahtevi, neki osebi, ne prihaja nujno iz prostora ‘čistega veselja’. Včasih rečem da, ker preračunam, da mi bo ne potencialno prinesel probleme, s katerimi se v tistem trenutku ne želim soočiti. Včasih je preprosto lažje reči da, ker ti sicer prinese nekaj dodatnega dela, vendar te obvaruje pred hujšimi posledicami. Se pa včasih posledic vseeno bojim bolj, kot bi bilo to realno. Zato včasih rečem da, čeprav bi veliko raje rekla ne, ker se zavedam, da moram izven cone svojega udobja. Ker se zavedam, da me nazaj drži strah, strah pred spremembo. A še vedno trdim, da nimam problema reči ne. Zakaj? Ker je da zavesten. Ker se zavedam, kaj mi bo vzel in kaj mi bo dal.
Preko opazovanja človeških interakcij sem prišla do zaključka, da je v besedici ne moč. Neverjetna moč. Ko postaviš meje, se ljudje sprva morda ustrašijo, morda tudi upirajo, a na koncu pridobiš spoštovanje. Pokažeš, da veš, kdo si, kaj si želiš in kaj vse ti je sprejemljivo oz. nesprejemljivo.
Da pa le ni vse tako enostavno, dokazuje tudi dejstvo, da moč ni le v besedici ne, ampak obstaja tudi moč, ki stoji za to besedo. Kaj to pomeni? Lažje rečemo izkoriščevalskemu šefu ne, če imamo zagotovljeno finančno svobodo. Lažje rečemo izkoriščevalski prijateljici ne, če imamo močan socialni kapital. Lažje rečemo pritiskom družbe, ki si nas želi oblikovati po svoje, ne, če vemo, kdo smo. Zato so negovanje mreže poznanstev, varčevanje in izobraževanje o financah ter redna samorefleksija tisti elementi, ki nam zagotavljajo večjo moč in svobodo reči ne oz. da pod lastnimi pogoji.
Avtorica: Maja Dežman Sterle