Bomo kmalu plavali po "smetišču" -
Poznate tisti neprecenljivi občutek, ko greš spomladi prvič za en dan na morje, greje te toplo sonce, voda je prijetna … neprecenljivo. No naša družina se je letos, kot vsako leto odpravila na enodnevni izlet v Strunjan in ko smo v vodo skupaj pomočili noge ter se odločili, da se malo »vržemo not,« se je v nas zaletel gromozanski val vseh vrst odpadkov in nam uničil vsako voljo do plavanja!
Sama sem v svojem življenju doživela že marsikaj, od morske trave, do drugih vrst plavajočih smeti, vendar me še nikoli ni doletelo nekaj takega, kot tokrat. Po vodi so namreč priplavale ogromne plastične gajbe, embalaže vseh vrst čistil in še marsikatere nerazgradljive snovi! Pogled na to me je razjezil. Stopili smo do natakarja v bližnjem lokalu in ga vprašali, ali je ta pojav pogost. Odgovoril je, da vse bolj in da ladje, ki plujejo v Luko Koper pred ali po pristanku pogosto odvržejo svoje kupe smeti. Po njegovih navedbah, se število obiskovalcev slovenske obale posledično vse bolj zmanjšuje, župan pa je za pritožbe povsem gluh. Vprašala sem se: kakšen človek si dovoli kaj takega storiti? Kje tiči razlog za to? Je individualne (malomarnost) ali sistemske narave, v smislu širše neozaveščenosti, previsokih cen odvoza smeti …? Sama se specifično s tovrstno problematiko redko ukvarjam, pa vselej …
Onesnaženost okolja povzročajo emisije, različne količine strupenih snovi.
Slovenija se zaradi reliefne raznolikosti srečuje z mnogimi okoljskimi problemi, ki so se še posebej povečali z razvijanjem gospodarstva v drugi polovici 20. stoletja. V času osamosvojitve, se je sicer izboljšala kakovost površinskih voda in zraka, na žalost pa se stanje podtalnice iz leta v leto slabša. Kljub trudu za čisto okolje, je le-to pogosto zelo ogroženo.
Zastrupljanje voda je v Sloveniji eden temeljnih vzrokov onesnaženosti. Na drugi strani je ravno ravnanje z odpadki pri nas (v okviru varstva okolja) najslabše rešena naloga, saj jih največkrat vse skupaj odlagamo v naravo in jo s tem onesnažujemo. Povprečen prebivalec Slovenije letno pridela okoli 400 kg odpadkov. Še bolj problematično dejstvo pa je, da imamo v Sloveniji od 50 000 do 60 000 divjih odlagališč.
Problemi okolja v smislu ekološke krize so s sociološkega vidika tematizirani predvsem v sklopu dveh razlag: t.i. »tehnološkega optimizma,« ki vidi današnje okoljske težave kot prehodne, povsem rešljive s tehnološkimi rešitvami, na drugi strani pa je t.i. črno-beli ideološki radikalizem »socialističnih držav,« ki okoljske težave prepoznava v luči posledic blagovnotržnega gospodarstva in kot tak pogosto povzroča ravnodušnost, vdanost in neaktivacijo. Pogosto se zdi, da je reševanje okljskih težav pristalo v slepi ulici, namreč tisti, ki imajo sredstva in moč večinoma iščejo rešitve le zase, tisti ki se problemu ne morejo nikakor izognit, pa nimajo ne sredstev ne kvalifikacij za uveljavljanje (celovitih) rešitev.
Res je, da se na globalni ravni povečuje ozaveščenost o reševanju okoljske problematike, vendar se hkrati z vidika globalizacije in medsebojne povezanosti ter odvisnosti sveta, zmanjšujejo možnosti za uveljavljanje parcialnih rešitev, inovativnih ter učinkovitih pristopov posameznih držav, še bolj pa se zmanjšujejo pomeni posameznikov. Postavlja se vprašanje: kdo bo imel koristi in kdo bo plačal ceno za škodljive posege v okolje?
Dokazano je, da je prvi korak k rešitvi problema, da pričnemo z načrtnim zbiranjem in gospodarnim ravnanjem z uporabnimi odpadki, ki so primerni za ponovno uporabo. Vsakoletno so že organizirane različne čistilne akcije ter uvedeni novi ukrepi na makroravni. Na žalost pa se še vedno pogosto zdi zanemarljiva mikroraven vsakega posameznika. Ne sicer v sami ideologiji, temveč vsakič, ko se brezbrižno sprehodimo mimo prazne pločevinke piva, ki leži na javni (nikogaršnji) zelenici. No kakorkoli: naj tole služi razmisleku in potencialni aktivaciji. Vsekakor v upanju, da bomo naslednjič v morju zaplavali z večjim užitkom! Pa brez izgovora!
Avtorica: Maja Dežman Sterle