Skočite v lužo ... in to kar tako -
Se še spomnite, kako je bilo obuti gumijaste škornje in skočiti v veliko lužo? Se spomnite, kako se je bilo obmetavati z jesenskim listjem in se vreči v en pisan kup? Odrasli večkrat pozabimo, da je treba uživati v trenutku.
Tu je september, začenja se šola, nad glavo visijo nove delovne obremenitve, med katerimi »izbrskavamo« še tisto malo prostega časa za naše hobije. Včasih tako zelo hitimo, da pozabimo dvigniti pogled ob tistem: »Dober dan« sosedu, pozabimo na to, kako se je nasmehniti sodelavcu, med tem, ko smo skupaj v službenem dvigalu. Z nasmehom mislim zgolj sproščen nasmeh, včasih tudi v ljubi tišini, brez vseh tistih prisiljenih: »Danes pa dežuje,« ali pa: »Zdej se je pa začelo – je kar mraz zjutraj.«
Še dobro, da imamo njih. Ta ne še preveč »zaigrana« bitja, ki kričijo kar tako in jim ni nerodno, če se umažejo. Pa četudi nam gredo pogosto »na živce«. Dobro je vsake toliko »vreči uč« na kakšnega, ki nas obkroža. Ja, otroci so precej bolj pristni. V kolikor jih seveda pretirano ne silimo v neke obstoječe strukture in prepričanja!
Danes bi iz lastnih izkušenj (s področja dela z otroki in mladimi) izpostavila dvoje: na eni strani je prisoten močan strah otrok po zadovoljevanju starševskih in družbenih kriterijev, kot je npr. biti odličnjak, na drugi strani pa se (istočasno) velikokrat nahajajo v pretiranem udobju in jim je težko še tisti kozarec pospraviti za seboj. Zakaj?
Pretirana nekritična permisivna vzgoja, ki otroku dopušča vse, mu da misliti, da se svet vrti samo okoli njega. To podprejo še tiste precej popularne oznake, npr. ko otrok že pred rojstvom dobi majico, na kateri piše: »It’s all abouth me,« potem pa v trenutku, ko se rodi, vse »odvržemo« in se posvetimo samo enemu poslanstvu: vzgojiti tega otroka v popolnega človeka, takega ki bo znal brati že pri dveh letih in nekaj pokazati, ki bo odličen v šoli in bo nekega dne imel spodobno službo! Ob tem pa se bo pozabil ozreti na ljudi okoli sebe? Se bo zaradi prenatrpanega urnika pozabil ustaviti, ko ga bo kdo od sosedov kaj vprašal.
Ko smo že pri sosedih – zadnjič me je nagovorila 90 letna gospa. Ko sem jo vprašala, zakaj zgleda 20 let mlajša, kaj počne, da je v tako dobri formi, tako samozadostna, pogumna in sproščena, mi je odgovorila: »Že od nekdaj se borim za dobre ljudi, pa tudi živali.« Kljub temu, da je verjetno (glede na vse zgodovinske okoliščine) preživela veliko hudega, je stres ni pogubil tako, kot pogublja nas. Prav tako ni zbolela za eno tistih »čudnih« bolezni, za katero ne najdemo zdravila! Sledi pomislek: če so otroci naša prihodnost, kakšno prihodnost si torej predstavljamo?
Marsikatera raziskava že nakazuje na ogromen pomen zdravega odnosa do sebe in drugih, na to da smo ljudje družbena bitja in osamljenost dobesedno »ubija.« Vsi ti družbeni dejavniki vplivajo namreč na naš kognitivni sistem in posledično fizično zdravje.
Nauk?
Živite čimbolj sproščeno življenje, pomagajte sočloveku, otroke pa posredno vključite v to. Ne zavijajte jih v debelo vato, ki je še dolgo let ne bodo znali sami odviti s sebe! Če boste imeli urejene svoje odnose, boste dali najboljši zgled otroku. In z urejenimi odnosi nikakor ne mislim tistih zaigranih!
Vsak ima lahko slab dan. Nihče ni popoln. Dopustite si tudi to. Prav tako dopustite to svojemu otroku. Tako nekega dne ne bo razočaran, če ne bo imel »popolnega« življenja, »popolne« hiše, »popolniega« partnerja, otrok in psa. Tako bo nepopolno zanj postalo popolno in znal bo uživati v majhnih stvareh!
Brezkompromisno vztrajajte pri moralnih pravilih, tista ostala pa naj (po)stanejo predmet pogajanj. Dajte jim tisto, kar je v šoli pogrešano in dali jim boste vse.
Tu je september, začenja se šola, nad glavo visijo nove delovne obremenitve, med katerimi »izbrskavamo« še tisto malo prostega časa za naše hobije. Včasih tako zelo hitimo, da pozabimo dvigniti pogled ob tistem: »Dober dan« sosedu, pozabimo na to, kako se je nasmehniti sodelavcu, med tem, ko smo skupaj v službenem dvigalu. Z nasmehom mislim zgolj sproščen nasmeh, včasih tudi v ljubi tišini, brez vseh tistih prisiljenih: »Danes pa dežuje,« ali pa: »Zdej se je pa začelo – je kar mraz zjutraj.«
Še dobro, da imamo njih. Ta ne še preveč »zaigrana« bitja, ki kričijo kar tako in jim ni nerodno, če se umažejo. Pa četudi nam gredo pogosto »na živce«. Dobro je vsake toliko »vreči uč« na kakšnega, ki nas obkroža. Ja, otroci so precej bolj pristni. V kolikor jih seveda pretirano ne silimo v neke obstoječe strukture in prepričanja!
Danes bi iz lastnih izkušenj (s področja dela z otroki in mladimi) izpostavila dvoje: na eni strani je prisoten močan strah otrok po zadovoljevanju starševskih in družbenih kriterijev, kot je npr. biti odličnjak, na drugi strani pa se (istočasno) velikokrat nahajajo v pretiranem udobju in jim je težko še tisti kozarec pospraviti za seboj. Zakaj?
Pretirana nekritična permisivna vzgoja, ki otroku dopušča vse, mu da misliti, da se svet vrti samo okoli njega. To podprejo še tiste precej popularne oznake, npr. ko otrok že pred rojstvom dobi majico, na kateri piše: »It’s all abouth me,« potem pa v trenutku, ko se rodi, vse »odvržemo« in se posvetimo samo enemu poslanstvu: vzgojiti tega otroka v popolnega človeka, takega ki bo znal brati že pri dveh letih in nekaj pokazati, ki bo odličen v šoli in bo nekega dne imel spodobno službo! Ob tem pa se bo pozabil ozreti na ljudi okoli sebe? Se bo zaradi prenatrpanega urnika pozabil ustaviti, ko ga bo kdo od sosedov kaj vprašal.
Ko smo že pri sosedih – zadnjič me je nagovorila 90 letna gospa. Ko sem jo vprašala, zakaj zgleda 20 let mlajša, kaj počne, da je v tako dobri formi, tako samozadostna, pogumna in sproščena, mi je odgovorila: »Že od nekdaj se borim za dobre ljudi, pa tudi živali.« Kljub temu, da je verjetno (glede na vse zgodovinske okoliščine) preživela veliko hudega, je stres ni pogubil tako, kot pogublja nas. Prav tako ni zbolela za eno tistih »čudnih« bolezni, za katero ne najdemo zdravila! Sledi pomislek: če so otroci naša prihodnost, kakšno prihodnost si torej predstavljamo?
Marsikatera raziskava že nakazuje na ogromen pomen zdravega odnosa do sebe in drugih, na to da smo ljudje družbena bitja in osamljenost dobesedno »ubija.« Vsi ti družbeni dejavniki vplivajo namreč na naš kognitivni sistem in posledično fizično zdravje.
Nauk?
Živite čimbolj sproščeno življenje, pomagajte sočloveku, otroke pa posredno vključite v to. Ne zavijajte jih v debelo vato, ki je še dolgo let ne bodo znali sami odviti s sebe! Če boste imeli urejene svoje odnose, boste dali najboljši zgled otroku. In z urejenimi odnosi nikakor ne mislim tistih zaigranih!
Vsak ima lahko slab dan. Nihče ni popoln. Dopustite si tudi to. Prav tako dopustite to svojemu otroku. Tako nekega dne ne bo razočaran, če ne bo imel »popolnega« življenja, »popolne« hiše, »popolniega« partnerja, otrok in psa. Tako bo nepopolno zanj postalo popolno in znal bo uživati v majhnih stvareh!
Brezkompromisno vztrajajte pri moralnih pravilih, tista ostala pa naj (po)stanejo predmet pogajanj. Dajte jim tisto, kar je v šoli pogrešano in dali jim boste vse.
Avtorica: Maja Dežman Sterle