Superljudje -
November … za marsikoga najbolj depresiven mesec! Dan vse krajši, zahteve dneva pa enake.
Vsakodnevno delo, hišna opravila, skrb za otroke, ljubljenčke, pa še za to, da ne zanemarimo družabnega življenja.
Vse te družbene vloge, ki od nas zahtevajo hitro menjanje družbenih identitet.
Ponekod moramo biti profesionalni, zadržani, drugod ljubeči, skrbni,
odprti, strpni in vselej odgovorni pa še nasmejani. Igra vsakodnevnih
vlog včasih postane povsem nezavedna, potem pa lahko kar na enkrat in
»bum« nepričakovan izpad »superčloveka« in ravno tistega, najbolj super,
najbolj »nakuliranega«, na videz sproščenega …
Vpeti smo namreč v vsakodnevna pričakovanja v vseh
situacijah, pritiski po družbeni primernosti in mimikriji, pa so že
povsem samoumevni. Ravno mimikrija je pri tem tisti večkrat neobravnavan in zanemarjen, pa vselej vmesten pojem.
Mimikrijo lahko povežemo z vsakodnevnim igranjem znotraj družbeno zastavljenih vlog, s performansom. Vsakodnevno
smo namreč vpeti v hierarhična družbena razmerja. Naš performans se
tako, glede na družbeno in zaposlitveno pozicijo, navezuje na formalna
in neformalna družbena pričakovanja ter določila in definira skozi
profesionalnost. Performer se ne izkazuje kot oseba s svojo lastno
pojavnostjo, temveč predstavlja zgolj svojo storilnost, namenjeno ciljem
določene skupine. Pogosto mora eden posameznik sprejeti ponižujočo
vlogo, spet drugi pa vlogo diktatorja.[1]
To pomeni, da se od nas pričakuje, da smo popolnoma prilagodljivi,
izvrstni tako v službi, kot tudi doma, še vedno v družbi, pa še naš
izgled mora biti dober! Vsa ta vpetost, potem pa kritičen premislek: ali lahko to ozavestim? Čemu in kdaj imam pravico reči ne?
Vsak naj seveda to razčisti pri sebi. Vsak naj se zaveda, kje je meja med nujno potrebnim, sprejemljivim in nepravičnim, neupravičenim! Ne
pozabimo namreč, da smo vsi samo ljudje in ne roboti, da je življenje
prekratko, konstantna samocenzura pa prenaporna dejavnost. Tega se
zavedajmo tudi, ko kritiziramo ljudi okoli sebe! Ne pozabimo namreč, da
se vsak zjutraj zbudi v svojih okoliščinah, pomenih in težavah. Vsak ima
lahko kdaj slab dan! Bodimo strpni do sebe in drugih! Ne
pozabite na dihanje in sproščanje! In nenazadnje ob vseh tistih:
»moram, moram,« ne pozabimo na staro ljudsko izročilo, ki lajša težke
življenjske razmere: »Mora se samo umret!«
Avtorica: Maja Dežman Sterle
[1] Goffman, Erving. 1959. The Presentation of Self in Everyday Life. New York: Doubleday Anchor Books.
Smrke, Marjan. 2007. Družbena mimikrija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.