Zopet je tu september, nastopa šola v vsej svoji razsežnosti, zraven pa še marsikatera aktivnost, v katero vključujete svoje otroke in posledično sebe. Po zaključenih počitnicah, dopustih … samo še akcija! Ker, zdaj gre pa »zares«! Sistem je neizprosen … tako pač je!

Zdi se, da se sodobno dojemanje življenja loči na dva pola, na čas trdega dela in čas brezmejnega užitka, na tiste posameznike, ki so zares »zagrizeni«, ambiciozni, in tiste, ki »bi se lahko malo bolj potrudili« … Kaj pa tisto vmes?

Se kdaj na splošno vprašate, kaj je tisto, kar je cilj naše vzgoje, kaj je pomen naših otrok? Kaj je glavno načelo, ki jim ga želimo predati za njihovo kvalitetno prihodnost? Naše dejansko poslanstvo?

Izkušnje, ki sem jih pridobila z dolgoletnim delom z otroki in mladimi, mi kažejo, da se trend vzgoje večkrat osredotoča na (vsaj zame) neskladje. Na eni strani otroke potiskamo v to, da naj »nekaj« postanejo, na drugi pa jim dajemo popolno svobodo pri odločitvah, tudi tistih, ki zadevajo osnovna etična načela.

Seveda, vzgoja, ki je po eni strani, generalno gledano, usmerjena v hitro in preprosto zadovoljevanje potreb in povsem skladna s smernicami sodobne potrošniške družbe, in po drugi strani taka, ki zahteva od posameznika, da nekega dne postane »nekaj več«, nekakšen super junak, ki si ga bodo vsi zapomnili, pušča posledice!

Tako se zgodi, da ima morda deček v redovalnici dejansko zapisane najboljše ocene in je poleg tega pri svojih »rosnih« desetih letih že vrhunski športnik, pa se več ne zna ozreti na svoje dejanske občutke, na sočloveka, na okolje, ki ga obdaja. Zanemari vse ambicije, ki so izven (več kot) zahtevanega sistemskega okvira, raje se podaja v svet virtualnih odnosov, ki mu prazni glavo in ga razbremeni »nepotrebnega« razmišljanja.

Poleg tega od »ambicioznih« staršev večkrat slišim, da želijo oblikovati popolne okoliščine za vzgojo otrok, nisem pa prepričana, ali sami vedo, kaj bi to pomenilo.

Otroci in mladostniki nezavedno vsrkavajo vsebine, ki so jim razvidne. Če doma vlada »grenka tišina« zato, ker starši želijo dati vtis, da je npr. v njihovem partnerskem odnosu vse ok, otroku ali mladostniku ta ok ni povsem samoumeven. Še več, zakrivanje pristnih človeških odnosov in pretvarjanje teh v t. i. »popolne« lahko mladostniku škoduje. Tudi sam namreč nenehno vstopa v različne odnose, v katerih išče zgolj popolnost (to se še posebej izkaže pri izbiri življenjskega partnerja). Morda bo zato nekega dne imel vidne rezultate npr. na športnem področju, tvegano pa je trditi, da mu bo to prineslo socialne veščine v vsakodnevnih konfliktih, s katerimi se sooča. Znano je, da pretiran perfekcionizem vodi v mnoge psihične bolezni, zato me sploh ne preseneča več, ko se vse pogosteje soočam z mladostnikom, ki zaradi npr. šolskih pritiskov, jemlje antidepresive.

Kako ravnati, ko prepoznamo take situacije?

Navedla bom nekaj nasvetov, ki bodo bistveno pripomogli k izgradnji odgovorne in hkrati človeške osebe.

Na prvem mestu je druženje, navezovanje kvalitetnih vrstniških in medgeneracijskih stikov, ki dokazano vplivajo na stabilno duševno zdravje, funkcionalnost možganov ter razvoj socialnih veščin, empatije. Vsi ti dejavniki ne bodo vplivali le na zdravje in srečo vaših otrok, ampak v končni fazi tudi na življenjski uspeh, na to, kako se bo vaš otrok nekega dne znašel v družbi, v svetu pomembnih odločitev in na profesionalnem področju. Pustite torej otrokom tiste spontane trenutke s prijatelji, ne strukturirajte vseh ur njihovega urnika, vendar vztrajajte, da svoj prosti čas preživijo kvalitetno, na svežem zraku, ne pa doma na mobitelu.

Drugič, gibanje. Težava ni v tem, da otroci in mladi danes niso športno aktivni, ampak v tem, da jim manjka sproščenega gibanja izven športnih aktivnosti, ki so usmerjene v tekmovalnost, razvoj enoličnih gibov in ki se izvajajo večinoma v zaprtih prostorih. Preko naravnih oblik gibanja na svežem zraku, v prijetni družbi bodo otroci in mladostniki razvijali raznolike motorične sposobnosti, prav tako pa tudi čustveno inteligenco, moralne in socialne veščine.

Vztrajnost in odložen užitek. Ste že slišali za mladostnike, ki v šoli ne morejo zdržati v vrsti za hrano več kot pet minut in si raje, kot da bi počakali na subvencioniran topel obrok, v trgovini kupijo sendvič? Odloženo zadovoljstvo je dvojno zadovoljstvo! Podobno je z aktivnostmi. Otroke spodbujajte k temu, da dokončajo tisto, česar so se lotili. Naj si vzamejo čas in svoje cilje dosegajo po »težji« in kvalitetnejši poti. Kajti nič se ne zgodi čez noč, lahke poti do uspeha ni. Pri svojem delu (mišljeno ambicijah, hobijih, ne samo šolskih nalogah) naj bodo vztrajni, naj generirajo nove rešitve, naj ne bodo pod pritiskom, naj bodo kreativni … Kajti ravno to jim bo omogočilo, da se razvijejo v odrasle osebe, ki bodo nekega dne opravljale delo, ki jih veseli, v katerem se bodo počutile suvereno in bile hkrati odgovorni do soljudi, okolja. Ne vsiljujte jim svojih ambicij, podprite njihove, vendar brez pogojevanja in pretiranih pričakovanj, pritiskov. Naj imajo možnost spontanega razvoja veščin, naj se učijo skozi igro, sprostitev.

Ne skrivajte nepopolnih odnosov s partnerjem ali v družbi. Otrokom in mladostnikom raje pokažite, da na tem svetu popolnosti ni, pomembno pa je, kako se s težavami soočamo. V tem smislu bodite za zgled. Ko kaj neupravičeno zakrivite, se dotični osebi opravičite, ko se vam zdi za nekaj vredno boriti, jim to predstavite, dodajte logične argumente. In nikakor ne pozabite na hvaležnost. Zavedajte se vsega, kar imate, in bodite hvaležni za to: Dajte jim vedeti, da ni vse v denarju, igračah, stvareh, temveč raje poudarite nepozabne trenutke, pomen majhnih, a prisrčnih pozornosti. Pohvalite dobra in spodbudna dejanja.

Namesto da jim razvidno pokažete, da je delo vedno na prvem mestu, pokažite, da zmorete v svoje življenje vnesti še kaj več kot samo to. Poudarite zmernost v vseh življenjskih pogledih (ne glede na to, ali gre za delo ali prehrano). Sami iščite ravnovesje, pa bodo tudi oni povsem uravnovešeni. Čeprav ima dan samo 24 ur, določite čas, ko boste spravili svoj mobilnik in se boste posvetili otrokom, jim dejansko prisluhnili, ponudili pozornost. Sledite jim in marsikaj bo postalo veliko bolj logično. Jasno določite meje s konkretnimi argumenti, ostalo pa naj postane del spontanosti in pristnih doživetij.

Namesto »vidnega uspeha« jim podarite življenje in nikakor ne pozabite na nasmeh!

Kajti: #NasmehniSe,ŽivljenJeLepo … 😊