Današnji čas omejujejo prepričanja o času. Kot otroke, ki sprejemamo vse, kar nam pove avtoriteta, so nas naučili, da je čas omejen, da je čas denar, da je akcija potrebna takoj, da ni časa za čakanje, da je potrebno hitro reagirati, da si moramo organizirati čas, si narediti plane in se jih tudi dosledno držati.Vse to našteto so naučena prepričanja, ki jim verjamemo. To nam povzroča stres, pritisk, ki ga nad sabo (povsem nezavedno) izvajamo sami, v želji, da bi bili v redu. Stres se dodatno povečuje, ko se zgodi, da nam urnik uide iz nadzora, da se nam podira dnevni, tedenski ali mesečni plan, da ne uspemo postoriti vsega, kar smo si zadali. Hitenje se še povečuje, da bi 'ujeli' zamujeno in nadoknadili nekaj, kar je zaradi, običajno nepredvidenih okoliščin, izpadlo iz seznama opravljenih nalog. V tem krogu je potrebno še omeniti, da se stopnja stresa dodatno povečuje s seznamom neodkljukanih opravil.

Večkrat se zdi, da nam čas uhaja iz rok, vse več je strahov, veliko je že poznanih zgodb o izgorelosti, hkrati pa tudi besed o tem, da se moramo aktivirati in spraviti v akcijo.

Kje je torej ta zdrava – razumna meja med aktivnostjo in počitkom? Kako naj v tem razburkanem življenju ujamemo notranji mir?

Našo osebnost tvorijo misli, čustva in dejanja. Zaradi vedno enakih misli ostaja naša prihodnost nespremenjena. Medtem ko negativne misli, ki izvirajo iz preteklih izkušenj, zavirajo naše dobro počutje in našo produktivnost, nove, pozitivno naravnane misli tvorijo novo resničnost!

Se sliši kot lari-fari? Zadeva je v principu povsem enostavna in znanstveno – nevrološko dokazana:

Z vidika nekoga, ki praktično nikoli ni imel problema reči ne nečemu ali nekomu, si je težko predstavljati, zakaj je potrebnih toliko knjig o samopomoči na temo Kako reči ne. Težko si je predstavljati, da imajo ljudje res težave z besedico ne, s tem, da zavrnejo povabila, prošnje, včasih zahteve.

Ko me je prijateljica nekoč opisala kot osebo, ki zna poskrbeti zase, sem zaznala, da me ta opis moti. Ima namreč negativen prizvok. Navajena sem, da ko za nekoga rečemo: „Ta pa že zna poskrbeti zase,“ mu s tem ne laskamo. A obstaja več različnih načinov, kako poskrbeti zase.

Poskrbeti zase na račun drugih je nekaj popolnoma drugega kot poskrbeti najprej zase zato, da lahko potem poskrbiš tudi za druge.

Rahlo egoistična postavka, kajneda? Da in ne … Če se za njo skriva pomanjkanje sočutja, empatije in upoštevanja živih bitij, ki vas obdajajo, seveda je. Če pa izhaja iz dejstva, da je število »izgorelih« ljudi vse večje, pa niti ni.

Ljudje smo družbena bitja, ki ne moremo delovati v družbi brez pravil, saj bi to pomenilo kaos, na drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da smo samo ljudje, nenehno prilagajanje družbenim pravilom ali celo (večkrat nezavedno) podrejanje družbenim pričakovanjem pa nas zato utrudi.

O čem torej govorimo tokrat?

Pa si za začetek natočite kozarec vode. Spijte ga do polovice in občutite blagodejnost telesne hidracije. Zazrite se vanj. Je kozarec napol poln ali napol prazen?

Imate že splanirane decembrske praznike? Do potankosti? Po urah?

Ali se vaše veselje že utaplja v opombah vašega planerja?

Danes, ko smo dnevno vpleteni v nenehen nizko intenziven stres, ki je zelo škodljiv za naše psiho-fizično zdravje, je še toliko pomembnejše razbijanje rutine! Ni posameznikovega in družbenega napredka, če ni premikov, in tokrat bomo spregovorili o fizičnih!

Nihče namreč še ni »zrastel« v svoji coni udobja. Čas je torej, da se izvijete iz svojega »kokončka« in se podate v brezmejni svet doživetij.

Zakaj si je dobro postaviti nove fizične izzive?

Ko svoje telo šokiraš, ga vržeš iz cone ugodja in povzročiš enkraten visoko intenziven stres, ki vpliva na nadgradnjo. Redna telesna vadba, ki vsebuje tudi visoke napore, dodatno pripomore k temu, da žleze, ki izločajo stresne hormone, delujejo z manjšo aktivnostjo ob stresnih situacijah. Telo se sčasoma navadi na večji napor, zato potrebuje višji stimulus za aktivacijo hormonskih žlez. Istočasno se niža nivo dolgotrajnega nizko intenzivnega stresa, ki je danes ves čas prisoten, razbijemo našo rutino, se presežemo ter dosežemo nove uspehe na določenem področju telesne in psihične pripravljenosti.